Post by Slavko on Nov 5, 2005 10:54:36 GMT 1
Tole mi je sforfardiral Sandi-man, pa mislim, da si zasluži mesto tudi na forumu:
Namesto v kino novi filmi direktno na domaèi zaslon
Ko celo nacionalna televizija v svojo oddajo Tednik vkljuèi prispevek, katerega povzame takole: "Vse kaže, da bodo tudi pri nas kinodvorane èez nekaj let prazne. Digitalizacija filmov je na pohodu in bomo gledali filme kar doma v naslonjaèu," se lahko vprašamo, ali je ljubezenska afera gledalcev s kinom dokonèno konèana. Ljudje še vedno hodijo v kino, a vedno manj. In to ne samo pri nas, temveè gre za svetovni trend.
Kino je na eni strani možen le še kot subvencionirani muzej, na drugi strani pa kot zabavišèni luna park. Kar potrjujejo tudi filmi. Še pred leti so po najbolj uspešnih filmih (Top Gun, Indiana Jones...) delali raèunalniške igrice. Danes filme snemajo po uspešnih igricah (Mortal Kombat, Resident Evil, Doom...). V igricah igrajo igralci, filme pa delajo s pomoèjo raèunalniške grafike. Meja je vedno bolj zabrisana. Filme smo nekoè gledali v kinu, igre igrali na raèunalnikih. Danes filme zmeraj bolj gledamo na raèunalnikih, v kino pa hodimo gledat le še filmske igrice oz. filme, ki so narejeni z izdatno pomoèjo raèunalniške tehnologije.
Stari režiserski mojstri se v tem novem svetu znajdejo zmeraj težje. Dobršen del brat-pack režiserske generacije 70-ih, ki je lovil izmuzljivi okus najstniškega obèinstva, se je sam postaral in enostavno ni veè zdržal tempa s trendi. Najbolj znani režiserji tega obdobja so klavrno konèali ali pri televizijskih projektih ali pa so njihovi filmi popolnoma pogoreli na blagajnah, saj mesta zanje znotraj filma, ki je prvenstveno namenjen najstnikom, ni veè. George Lucas je izjema, a njegovi filmi potrjujejo vse zgoraj našteto: saga Vojna zvezd je bila z vsako novo epizodo bolj raèunalniško delo in manj filmsko.
Èe kateri iz te starejše garde resnih režiserjev le ni sprejel igre, kjer s svojimi 'izdelki' želi preprièati vsega navelièano mularijo in je posnel resen film, pa je to najverjetneje film, za katerega ni nikakršne potrebe, da se ga vidi v kinu. Res: v kino se hodi gledat samo še vizualne spektakle, ki zahtevajo vizualni pomp in primeren avdio trušè. Resne stvari pa se veliko bolje obnesejo, èe se jih pogleda kar doma (èe ne zaradi drugega, ker zraven ni tistega trušèa, ki ga proizvaja tipièna publika multipleksa, navajena na hrupne blockbusterje). Zadnji primer takšnega filma je A History of Violence, izvrstni novi film Davida Cronenberga, ki je svež prav zaradi tega, ker ga je naredil filmski veteran na naèin, ki je v popolnem nasprotju s sodobnimi trendi (montaža in naracija filma sta prav osvežilno arhaièni).
Tudi ta film bo opravil klasièno pot: najprej kino, potem video, potem televizija... Ampak za kaj takega je zmeraj manj potrebe, saj je resnega obèinstva v kinih vedno manj - kot reèeno, tam prevladujejo najstniki, ki uživajo v igricam podobnih spektaklih. Filmi, kot je Cronenbergov, nimajo najveè gledalcev v kinu, temveè doma - pa èeprav je konkretno ta film v ZDA v kinu dosegel celo izvrstne rezultate. Ok, sploh za redkokateri film velja, da je njegov primarni trg prav kino in da tam naredi glavnino svojega zaslužka. A to je že druga zgodba.
Vprašanje je torej, kdaj bodo takšni filmi hkrati s kinom štartali tudi pri nas doma. Nove digitalne tehnologije to vsekakor omogoèajo in finanèno smiselno bo, da bodo distributerji izkoristili promocijo filma ob èasu njegovega kino štarta za to, da ga prodajajo tudi gledalcem, ki jih kino scena ne briga. Koneckoncev je teh najveè.
Prihodnja leta bodo tako prinesla zanimive spremembe. Filmski kreatorji bodo prej ali slej želeli èimprejšnjo povrnitev svojega finanènega vložka. Vsi, razen najdražjih filmov, nekoè pa verjetno tudi ti, bodo v vaši dnevni sobi istoèasno ali celo prej kot v kinu - in niti približno ne govorimo o piratski sceni, kjer to velja že zdaj. Vse ostalo bo za filmske producente izgubljena priložnost. Tudi filmov - kot vsega drugega - je namreè vedno veè. In tudi tu bo šlo najveè zaslužka najhitrejšim.
Èlanek izpod peresa g. Blatnika, urednika Filmofila.
Namesto v kino novi filmi direktno na domaèi zaslon
Ko celo nacionalna televizija v svojo oddajo Tednik vkljuèi prispevek, katerega povzame takole: "Vse kaže, da bodo tudi pri nas kinodvorane èez nekaj let prazne. Digitalizacija filmov je na pohodu in bomo gledali filme kar doma v naslonjaèu," se lahko vprašamo, ali je ljubezenska afera gledalcev s kinom dokonèno konèana. Ljudje še vedno hodijo v kino, a vedno manj. In to ne samo pri nas, temveè gre za svetovni trend.
Kino je na eni strani možen le še kot subvencionirani muzej, na drugi strani pa kot zabavišèni luna park. Kar potrjujejo tudi filmi. Še pred leti so po najbolj uspešnih filmih (Top Gun, Indiana Jones...) delali raèunalniške igrice. Danes filme snemajo po uspešnih igricah (Mortal Kombat, Resident Evil, Doom...). V igricah igrajo igralci, filme pa delajo s pomoèjo raèunalniške grafike. Meja je vedno bolj zabrisana. Filme smo nekoè gledali v kinu, igre igrali na raèunalnikih. Danes filme zmeraj bolj gledamo na raèunalnikih, v kino pa hodimo gledat le še filmske igrice oz. filme, ki so narejeni z izdatno pomoèjo raèunalniške tehnologije.
Stari režiserski mojstri se v tem novem svetu znajdejo zmeraj težje. Dobršen del brat-pack režiserske generacije 70-ih, ki je lovil izmuzljivi okus najstniškega obèinstva, se je sam postaral in enostavno ni veè zdržal tempa s trendi. Najbolj znani režiserji tega obdobja so klavrno konèali ali pri televizijskih projektih ali pa so njihovi filmi popolnoma pogoreli na blagajnah, saj mesta zanje znotraj filma, ki je prvenstveno namenjen najstnikom, ni veè. George Lucas je izjema, a njegovi filmi potrjujejo vse zgoraj našteto: saga Vojna zvezd je bila z vsako novo epizodo bolj raèunalniško delo in manj filmsko.
Èe kateri iz te starejše garde resnih režiserjev le ni sprejel igre, kjer s svojimi 'izdelki' želi preprièati vsega navelièano mularijo in je posnel resen film, pa je to najverjetneje film, za katerega ni nikakršne potrebe, da se ga vidi v kinu. Res: v kino se hodi gledat samo še vizualne spektakle, ki zahtevajo vizualni pomp in primeren avdio trušè. Resne stvari pa se veliko bolje obnesejo, èe se jih pogleda kar doma (èe ne zaradi drugega, ker zraven ni tistega trušèa, ki ga proizvaja tipièna publika multipleksa, navajena na hrupne blockbusterje). Zadnji primer takšnega filma je A History of Violence, izvrstni novi film Davida Cronenberga, ki je svež prav zaradi tega, ker ga je naredil filmski veteran na naèin, ki je v popolnem nasprotju s sodobnimi trendi (montaža in naracija filma sta prav osvežilno arhaièni).
Tudi ta film bo opravil klasièno pot: najprej kino, potem video, potem televizija... Ampak za kaj takega je zmeraj manj potrebe, saj je resnega obèinstva v kinih vedno manj - kot reèeno, tam prevladujejo najstniki, ki uživajo v igricam podobnih spektaklih. Filmi, kot je Cronenbergov, nimajo najveè gledalcev v kinu, temveè doma - pa èeprav je konkretno ta film v ZDA v kinu dosegel celo izvrstne rezultate. Ok, sploh za redkokateri film velja, da je njegov primarni trg prav kino in da tam naredi glavnino svojega zaslužka. A to je že druga zgodba.
Vprašanje je torej, kdaj bodo takšni filmi hkrati s kinom štartali tudi pri nas doma. Nove digitalne tehnologije to vsekakor omogoèajo in finanèno smiselno bo, da bodo distributerji izkoristili promocijo filma ob èasu njegovega kino štarta za to, da ga prodajajo tudi gledalcem, ki jih kino scena ne briga. Koneckoncev je teh najveè.
Prihodnja leta bodo tako prinesla zanimive spremembe. Filmski kreatorji bodo prej ali slej želeli èimprejšnjo povrnitev svojega finanènega vložka. Vsi, razen najdražjih filmov, nekoè pa verjetno tudi ti, bodo v vaši dnevni sobi istoèasno ali celo prej kot v kinu - in niti približno ne govorimo o piratski sceni, kjer to velja že zdaj. Vse ostalo bo za filmske producente izgubljena priložnost. Tudi filmov - kot vsega drugega - je namreè vedno veè. In tudi tu bo šlo najveè zaslužka najhitrejšim.
Èlanek izpod peresa g. Blatnika, urednika Filmofila.
