Post by Pauc on Dec 17, 2005 11:48:42 GMT 1
Sicer bi morda bolj pasalo v temo o zadnjih videnih filmih, ampak se mi zdi, da lahko kaj napišem tudi v novo temo.
King konga verjetno poznamo vsi. Je najbolj znana in največja opica našega obdobja. Mit o tem velikanu se razvije že v poznih 20ih letih prejšnega stoletja. Prvič pa ga na platno spustijo leta 1933. Režiserski dvojec Cooper, Schoedsack ima takrat hudičevo težko nalogo. Projekt mora uspeti in zaslužiti mastne denarce. Film je bil tisti čas največji projekt. Specialni efekti (če jim lahko tako rečemo) so temeljili na stop-motion tehniki. Glava in šapa primata sta bili kar v naravni velikosti, nanj pa so našili krzna raznih živali. Le glavo naj bi upravljalo kar nekaj ljudi. In projekt je stekel. Film je takoj postal legendaren. V kratkem času je blagajnikom prinesel vrtoglave dobičke. Takrat že skoraj razsuti in pozabljeni filmski studio RKO (poznamo ga po utripajoče piskajočem svetilniku) se je na novo postavil na noge in zaživel. Film je bil veliki hit. Nekateri gledalci so verjeli, da je King Kong resničen. Heh, nekateri so celo verjeli, da na Otoku Lobanj zares obstajajo dinozavri. Seveda se današnjemu gledalcu to zdi smešno, ampak 70 let nazaj...
In ko že omenjam dinozavre. Boj med Kongom in T-rexom je postal največji čudež filmografije. Boj, ne boj, mesarsko klanje je izgledalo tako realno kot da bi režiser v kamero ujel pravi spopad. Nič ni dišalo po stop-motion tehniki. Vse je izgledalo pristno. Hej, še pretep je izgledal pristno. Kong je po T-rexu lomastil tako z krošejem kot tudi z direktom. Tudi ustrahovanje New Yorka je izgledalo kot da se zares dogaja. Kong pod vplivom ljubezni podere pol NY-a, pograbi Fay Wray in jo odnese na vrh Empire state buildinga, kjer ga brezčutneži zbombardirajo. Smrt Konga je pri gledalcih iz očesa spravila marsikatero solzo. Hej, saj je bil vendarle zaljubljen, nič slabega ni mislil... Saj vesta za znani zadnji stavek: "It was beauty who killed the beast!"
Film je bil deležen kar nekaterih remejkov in nadaljevanj. Seveda mu nobeden izmed njih ni bil dorasel.
Dokler ni na sceno stopil gospodar oskarjev, človek, ki je oživel in uteleščil Gospodarja prstanov, Peter Jackson. Jackson naj bi o tem sanjal že nekaj časa, bojda od tistega dne, ko je prvič videl izvirnik. Projekta se je hotel lotiti že leta 96, a so ga takrat zavrnili. Ni dobil pravic, zato se je lotil Gosopdarja prstanov s čimer si je zagotovil uspeh, finančno inekcijo in ugled. In leta 2005 izdal svojo verzijo King Konga.
Veseli dejstvo, da Jackson ostaja kar se da zvest originalu. Prednjači zanimiva izbira glavnih igralcev. Jack Black je v vlogi Carla Denhama fantastičen. Prijetno spletkarski, hrepenjenje po slavi in bogatstvu sta mu zapisana na čelu. Naomi Watts kot nova Ann Darrow, ki jo je v originalu izvrstno uprizorila lani preminula Fay Wray, je povsem na nivoju. Predstavlja lepoto, nežnost a kljub vsemu neko notranjo moč neodvisne ženske. Nič čudnega, da se v njo zaljubi tudi 8 metrski primat. Omeniti velja še Adriena Brodyja v vlogi Jacka Driscolla.
Film je prvih 30 minut prav veselje gledati. Po prihodu na Otok Lobanj pa se začne druga pesem. (Pre)Hitro vskočimo v Gospodarja prstanov. Srečanje z domorodci je veliko bolj krvavo kot v izvirniku. Preveč,...mah kaj pa vem. Preveč vsega. A vse skupaj lepo stopnjevanje do prihoda Konga. In ko Kong prispe, zastane dih! Človek ne more verjeti. Vsa čast ustvarjalcem. Kong je resničen. Oz. je bolj resničen od goril, ki jih gledate na Animal Planetu. Na obrazu mu deluje vsaka mišica. Ob premikanju mu deluje vsaka mišica. Od nožnih, do vratnih, vse je na mestu. Zagotovo specialni efekti, ki trgajo gate. Kar se kasneje dogaja na otoku pa je vseeno preveč, preveč efektno. Opozoril bi predvsem na nepotreben in pretiran spopad Konga z kar tremi T- rexi. Tu je režiserja hudo zaneslo. Drugič ga zanese ko prikazuje spopad ljudi z podzemnimi žuželkami. Gledalec se kar naenkrat znajde sredi Osmega potnika, ali še dlje. Uf, kako nepotrebno... Film zažari v pravem smislu spet v New Yorku, ko na sceno ponovno v vsem svojem sijaju stopi Jack Black. In pa Kong seveda. Razdejanje in iskanje izgubljene ljubezni je ponovno sapo jemajoče. Tako na ravni specialnih efektov, kot na ravni sentimentalnosti. Morda bi se kdo spotaknil ob prizore drsanja in igranja na ledu, ampak ok. To, da je Ann Darrow omrežila Konga smo opazili že prej. Tudi to, da je Kong omrežil njo že vemo. Pač neka ljubezen. Možna? Zakaj pa ne?
Prizor na Empire state buildingu bo verjetno za vedno ostal v glavah gledalcev. Neverjetno, če opišem z eno besedo. Gledalec je sredi dogajanja, okej z roko bi se lahko dotaknil konga. Ali pa rajši Naomi, a ? Način kako se Kong bori proti sovražnim letalom, kako brani svojo ljubezen je nepozaben. Tako kot so nepozabne zadnje besede...
Jacksonov King Kong je zagotovo film, kjer boste ploskali specialnim efektom. Kdor ni ljubitelj le teh zna film hudo spljuvati. Ampak zakaj le? Tako kot je bil film iz leta 33 pravi fenomen glede efektov, tako je tudi tale. In prav je tako. Zagotovo lep pokolon originalu, ki je po 72 letih dobil končno pravega naslednika. Morda bi se dalo kakšno reči o dolžini filma. 187 minut se na trenutke kar malo vleče, sploh ob kakšnih neumestnih vložkih g. Jacksona.
Na splošno gledano pa je film eden izmed večjih spektaklov. Ne le leta, ampak desetletja, če ne še dlje. Zagotovo vreden ogleda, bi pa priporočal da si prej ogledate izvirnik. Resnično ne bo vam žal. Primerjava je smešna, a hkrati pomembna.
lep pozdrav...
King konga verjetno poznamo vsi. Je najbolj znana in največja opica našega obdobja. Mit o tem velikanu se razvije že v poznih 20ih letih prejšnega stoletja. Prvič pa ga na platno spustijo leta 1933. Režiserski dvojec Cooper, Schoedsack ima takrat hudičevo težko nalogo. Projekt mora uspeti in zaslužiti mastne denarce. Film je bil tisti čas največji projekt. Specialni efekti (če jim lahko tako rečemo) so temeljili na stop-motion tehniki. Glava in šapa primata sta bili kar v naravni velikosti, nanj pa so našili krzna raznih živali. Le glavo naj bi upravljalo kar nekaj ljudi. In projekt je stekel. Film je takoj postal legendaren. V kratkem času je blagajnikom prinesel vrtoglave dobičke. Takrat že skoraj razsuti in pozabljeni filmski studio RKO (poznamo ga po utripajoče piskajočem svetilniku) se je na novo postavil na noge in zaživel. Film je bil veliki hit. Nekateri gledalci so verjeli, da je King Kong resničen. Heh, nekateri so celo verjeli, da na Otoku Lobanj zares obstajajo dinozavri. Seveda se današnjemu gledalcu to zdi smešno, ampak 70 let nazaj...
In ko že omenjam dinozavre. Boj med Kongom in T-rexom je postal največji čudež filmografije. Boj, ne boj, mesarsko klanje je izgledalo tako realno kot da bi režiser v kamero ujel pravi spopad. Nič ni dišalo po stop-motion tehniki. Vse je izgledalo pristno. Hej, še pretep je izgledal pristno. Kong je po T-rexu lomastil tako z krošejem kot tudi z direktom. Tudi ustrahovanje New Yorka je izgledalo kot da se zares dogaja. Kong pod vplivom ljubezni podere pol NY-a, pograbi Fay Wray in jo odnese na vrh Empire state buildinga, kjer ga brezčutneži zbombardirajo. Smrt Konga je pri gledalcih iz očesa spravila marsikatero solzo. Hej, saj je bil vendarle zaljubljen, nič slabega ni mislil... Saj vesta za znani zadnji stavek: "It was beauty who killed the beast!"
Film je bil deležen kar nekaterih remejkov in nadaljevanj. Seveda mu nobeden izmed njih ni bil dorasel.
Dokler ni na sceno stopil gospodar oskarjev, človek, ki je oživel in uteleščil Gospodarja prstanov, Peter Jackson. Jackson naj bi o tem sanjal že nekaj časa, bojda od tistega dne, ko je prvič videl izvirnik. Projekta se je hotel lotiti že leta 96, a so ga takrat zavrnili. Ni dobil pravic, zato se je lotil Gosopdarja prstanov s čimer si je zagotovil uspeh, finančno inekcijo in ugled. In leta 2005 izdal svojo verzijo King Konga.
Veseli dejstvo, da Jackson ostaja kar se da zvest originalu. Prednjači zanimiva izbira glavnih igralcev. Jack Black je v vlogi Carla Denhama fantastičen. Prijetno spletkarski, hrepenjenje po slavi in bogatstvu sta mu zapisana na čelu. Naomi Watts kot nova Ann Darrow, ki jo je v originalu izvrstno uprizorila lani preminula Fay Wray, je povsem na nivoju. Predstavlja lepoto, nežnost a kljub vsemu neko notranjo moč neodvisne ženske. Nič čudnega, da se v njo zaljubi tudi 8 metrski primat. Omeniti velja še Adriena Brodyja v vlogi Jacka Driscolla.
Film je prvih 30 minut prav veselje gledati. Po prihodu na Otok Lobanj pa se začne druga pesem. (Pre)Hitro vskočimo v Gospodarja prstanov. Srečanje z domorodci je veliko bolj krvavo kot v izvirniku. Preveč,...mah kaj pa vem. Preveč vsega. A vse skupaj lepo stopnjevanje do prihoda Konga. In ko Kong prispe, zastane dih! Človek ne more verjeti. Vsa čast ustvarjalcem. Kong je resničen. Oz. je bolj resničen od goril, ki jih gledate na Animal Planetu. Na obrazu mu deluje vsaka mišica. Ob premikanju mu deluje vsaka mišica. Od nožnih, do vratnih, vse je na mestu. Zagotovo specialni efekti, ki trgajo gate. Kar se kasneje dogaja na otoku pa je vseeno preveč, preveč efektno. Opozoril bi predvsem na nepotreben in pretiran spopad Konga z kar tremi T- rexi. Tu je režiserja hudo zaneslo. Drugič ga zanese ko prikazuje spopad ljudi z podzemnimi žuželkami. Gledalec se kar naenkrat znajde sredi Osmega potnika, ali še dlje. Uf, kako nepotrebno... Film zažari v pravem smislu spet v New Yorku, ko na sceno ponovno v vsem svojem sijaju stopi Jack Black. In pa Kong seveda. Razdejanje in iskanje izgubljene ljubezni je ponovno sapo jemajoče. Tako na ravni specialnih efektov, kot na ravni sentimentalnosti. Morda bi se kdo spotaknil ob prizore drsanja in igranja na ledu, ampak ok. To, da je Ann Darrow omrežila Konga smo opazili že prej. Tudi to, da je Kong omrežil njo že vemo. Pač neka ljubezen. Možna? Zakaj pa ne?
Prizor na Empire state buildingu bo verjetno za vedno ostal v glavah gledalcev. Neverjetno, če opišem z eno besedo. Gledalec je sredi dogajanja, okej z roko bi se lahko dotaknil konga. Ali pa rajši Naomi, a ? Način kako se Kong bori proti sovražnim letalom, kako brani svojo ljubezen je nepozaben. Tako kot so nepozabne zadnje besede...
Jacksonov King Kong je zagotovo film, kjer boste ploskali specialnim efektom. Kdor ni ljubitelj le teh zna film hudo spljuvati. Ampak zakaj le? Tako kot je bil film iz leta 33 pravi fenomen glede efektov, tako je tudi tale. In prav je tako. Zagotovo lep pokolon originalu, ki je po 72 letih dobil končno pravega naslednika. Morda bi se dalo kakšno reči o dolžini filma. 187 minut se na trenutke kar malo vleče, sploh ob kakšnih neumestnih vložkih g. Jacksona.
Na splošno gledano pa je film eden izmed večjih spektaklov. Ne le leta, ampak desetletja, če ne še dlje. Zagotovo vreden ogleda, bi pa priporočal da si prej ogledate izvirnik. Resnično ne bo vam žal. Primerjava je smešna, a hkrati pomembna.
lep pozdrav...
