dr. France Prešeren

[Slavko]

Zame eden najveèjih carjev v zgodovini slovenske književnosti (sicer mi je Sreèko "nazzionale" Kosovel še vedno malo bližje).

Kaj vam pomeni Prešernov dan? Poleg službe in faxa prostega dneva?

Bom najprej sam nekaj napisal, ker potem noben noèe niè napisat. Sicer nimam veliko: car mi je, ker se je vedno boril, ker je napisal kar je hotel (èeprav so hotl prikrit njegove apokrivne pesmi). Všeè mi je, ker je tragièen lik. Pa naj bo nekdo, zakaj ne? O njegovi pesniški genialnosti pa itak ni za izgubljat besed ...

[Slavko]

Itak je vse carsko, tole pa sploh:

Sem dolgo upal in se bal,
slovo sem upu, strahu dal,
srce je prazno, sreèno ni,
nazaj si up in strah želi

[Polona]

Zelo prijazno je, da na forumu nekaj besed posvetimo največjemu slovenskemu pesniku. Meni se je vedno zdel zelo obupan, češ da njegove pesmi nimajo moči, (svoje mišljenje je izrazil s spodnjo pesmijo) ampak danes smo pa po njegovi zaslugi doma. ;D ;D


PEVCU

Kdo zná
noč temno razjásnit, ki tare duha!

Kdo vé
kragulja odgnati, ki kljuje srce
od zora do mraka, od mraka do dné!

Kdo učí
izbrisat 'z spomina nekdanje dni,
brezup prihodnjih oduzét spred oči,
praznôti ubežáti, ki zdánje morí!

Kako
bit óčeš poet in ti pretežkó
je v prsih nosít al pekel, al nebo!

Stanu
se svojega spomni, tŕpi brez miru! [/i]

PS: Franci ne bit žalosten, ker te nismo pozabil

[Slavko]

Hehe ... ne morem verjet! Ker sem hotel Pevcu že jaz napisat, pa se mi ni dalo, ker je kao predolga Sicer pa res super pesem!

Sam mislim, da vendarle ni bil tko obupan, kot si Slovenci radi predstavljamo. Èe èlovek napiše eno (no, on jih je res mal veè ) žalostno pesem, še ne pomeni, da je bil skoz zamorjen. Paè je bil zamorjen tisti trenutek.

Po moje

[soncnica]

Tud men se dopade tale praznik. Zanimivo je to, da imajo kulturne ustanove dan odprtih vrat (ni vstopnine) sam še nekoga moram prepričat, da tam notri ni dolgočasno...

Drgač pa...

...beži tje v Bohinj, v Bistrško dolino,
v trdnjavo zidano na skalo sivo.

še dan današnji vidiš razvalino,
ki Ajdovski se gradec imenuje,
v nji gledaš Črtomírovo lastnino.

Devetkrat veči množ'ca jih obsuje,
in zveste straže krog in krog postavi,
odvzame up jim vse pomoči tuje;

visoke ódre tamkej si napravi,
zidovje podkopuje, vrata seka;
ne polasti se njih, ki so v trdnjavi.

šest mescov moči tla krvava reka,
Slovenec že mori Slovenca, brata --
kako strašná slepota je človeka!

Ko niso meč, sekira in lopata
jih mogle, lakota nepremagljiva
preti odpreti grada trdne vrata.

Dalj Črtomír jim reve ne zakriva,
besede té tov'aršam reče zbranim:
"Ne meč, pregnala bo nas sreča kriva.

Le malo vam jedila, bratje! hranim,
branili smo se dolgo brez podpore,
kdor hoče se podati, mu ne branim;

kdor hoče vas dočákat' temne zore,
neproste dni živet' nočém enake,
ne branim mu, al jutra čákat' more.

S seboj povabim druge vas junake,
vas, kterih rama se ukloníti noče;
temná je noč, in stresa grom oblake;

sovražnik se podal bo v svoje koče,
le majhen prostor je tje do gošave;
to noč nam jo doseči je mogoče.

Narvéč sveta otrokam sliši Slave,
tje bomo najdli pot, kjer nje sinovi
si prosti vól'jo vero in postave.

Ak pa naklonijo nam smrt bogovi,
manj strašna noč je v črne zemlje krili,
ko so pod svetlim soncam sužni dnovi!"

Ne zapusti nobeden ga v ti sili,
molčé orožje svoje vsak si vzame,
strahljivca v celem ni imel števili;


Tud Povodni mož se mi dopade

[Stanislav]

Naj še jaz rečem nekaj o našem največjem pesniku.
Pa začnimo:
France Prešeren se je rodil v kmečki družini, kot tretji otrok in prvi sin Mine in Šimna Prešerna.... (ne bom se razpisal, ker ste to že verjetno slišali neštetokrat v šoli)

Njegovo življenej je potekalo nekako takole:
1800-21 Otroška leta v Vrbi in pri stricih, šolska leta v Ljubljani

1821-28 Študijska leta na Dunaju

1824-27 Prvi pesniški poskusi

1828 Prešeren nastopi prvo službo v Ljubljani

1830 Matija Čop se vrne v domovino

1833 Prešeren spozna Julijo Primic

1835 Življenje ječa ...

1836 Leta dvomov in iskanj, pojavi se Ana Jelovšek

1839 "Delam sedem ur, da lahko dve uri pijem"

1843 Novi časi, doba Bleiweisa, oblast dovoli tisk Poezij

1846 Naposled samostojni odvetnik

1848-49 Hiranje in smrt v Kranju

1849-.... Priznanje in slava



Najboljše delo je zame zdravljice, kjer sem označil tudi najboljše dele.

Zdravljica

Spet trte so rodile,
prijat'lji, vince nam sladko,
ki nam oživlja žile,
srce razjasni in oko,
ki utopi
vse skrbi,
v potrtih prsih up budi.

Komu najpred veselo
zdravljico, bratje, č'mo zapet'?
Bog našo nam deželo,
Bog živi ves slovenski svet,
brate vse,
kar nas je
sinov sloveče matere!

V sovražnike `z oblakov
rodu naj naš'ga trešči grom!
Prost, ko je bil očakov,
naprej naj bo Slovencev dom;
naj zdrobe
njih roke
si spone, ki jim še teže!

Edinost, sreča, sprava
k nam naj nazaj se vrnejo!
Otrok, kar ima slava,,
vsi naj si v roke sežejo,
da oblast
in z njo čast,
ko pred, spet naša bosta last!

Bog živi vas, Slovenke,
prelepe, žlahtne rožice!
Ni take je mladenke,
ko naše je krvi dekle;
naj sinov
zarod nov
iz vas bo strah sovražnikov!

Mladen'či, zdaj se pije
zdravljica vaša, vi naš up!
Ljubezni domačije
noben naj vam ne usmrti strup;
ker po nas
bode vas
jo srčno branit' klical čas!

Žive naj vsi narodi
ki hrepene dočakat' dan,
da koder sonce hodi,
prepir iz sveta bo pregnan,
da rojak
prost bo vsak,
ne vrag, le sosed bo mejak!

Nazadnje še, prijat'lji,
kozarec zase vzdignimo,
ki smo zato se zbrat'li,
ker dobro v srcu mislimo.
Dokaj dni
naj živi
Bog, kar nas dobrih je ljudi!


Prav tako ni slaba naslednja:

KAM?

Ko brez miru okrog divjam,
prijatlji prašajo me, kam?

Prašájte raj' oblak nebá,
prašájte raji val morjá,

kadar mogočni gospodar
drvi jih semtertje vihar.

Oblak ne ve, in val ne kam, -
kam nese me obup, ne znam.

Samo to znam, samo to vem,
de pred obličje nje ne smem,

in de ni mesta vrh zemljé,
kjer bi pozabil to gorje!


Toliko za enkrat z moje strani!

[Stanislav]

Nekje sem zaznal nekaj stvari, ki bi jih moral vsak slovenec vedeti o našem pesniku:

1. Kdaj in kje se je rodil Prešeren?
Leta 1800 v Vrbi na Gorenjskem.

2. Kdaj in kje je umrl?
Leta 1849 v Kranju.

3. Kako se je reklo domači hiši?
Pri Ribičevih.

4. Kateri študij je kljub želji staršev in stricev odklonil in katerega je izbral?
Duhovniški, odločil se je za pravo.

5. Kje se je šolal in kateri poklicni naslov je dosegel?
Na Dunaju, doktor prava.

6. Kateri izobraženi prijatelj je bil njegov literarni svetovalec?
Matija Čop.

7. Navedi pesnitev, ki opeva lepoto Bohinja in Bleda, uvodni sonet pa je posvečen Matiji Čopu.
Krst pri Savici.

8. Kaj je sonet?
Lirska pesem z dvema štirivrstičnicama in dvema trivrstičnicama. Verz je laški enajsterec, rima pa oklepajoča.

9. Navedi naslov pesniške zbirke.
Poezije.

10. Iz katere balade so verzi? "Le urno, le urno obrni pete! / Le urno, le urno, ker pozno je že!"
Iz Povodnega moža.

11. Kdo je Primicova Julija?
Dekle, ki jo je Prešeren ljubil in opeval.

12. V katerem ciklu sonetov je Juliji namenjen akrostih ali posvetilo?
V Sonetnem vencu.

13. Eden izmed Sonetov nesreče govori o Prešernovi rojstni vasi. Kateri?
O Vrba, srečna vas domača.

14. Del katere pesmi je danes slovenska himna?
Zdravljice.

15. Navedi himnično kitico.
Živé naj vsi naródi,
ki hrepené dočakat dan,
ko, koder sonce hodi,
prepir iz svéta bo pregnan,
ko rojak prost bo vsak,
ne vrag, le sosed bo mejak!

[soncnica]

Še ena, v kteri je kar nekaj resnice (čeprav je praznik že mimo...)

Dni mojih lepši polovica kmalo,
mladosti leta! kmalo ste minule;
rodile vé ste meni cvetja malo,
še tega rož'ce so se koj osule,
le redko upa sonce je sijalo,
viharjov jeze so pogostó rjule;
mladost! vender po tvoji temni zarji
srcé bridkó zdihuje, Bog te obvarji!

Okusil zgodej sem tvoj sad, spoznanje!
Veselja dókaj strup njegov je umoril:
sem zvedel, de vest čisto, dobro djanje
svet zaničvati se je zagovoril,
ljubezen zvésto najti, kratke sanje!
zbežale ste, ko se je dan zazóril.
Modrost, pravičnost, učenost, device
brez dot žalváti videl sem samice.

Sem videl, de svoj čoln po sapi sreče,
komur sovražna je, zastonj obrača,
kak veter nje nasproti tému vleče,
kogar v zibéli vid'la je berača,
de le petica da ime sloveče,
de človek toliko velja, kar plača.
Sem videl čislati le to med nami,
kar um slepí, z goljfijami, ležámi!

Te videt', grji videti napake,
je srcu rane vsekalo krvave;
mladosti jasnost vender misli take
si kmalo iz srcá spodi in glave,
gradove svitle zida si v oblake,
zelene trate stavi si v pušave,
povsod vesele lučice prižiga
ji up goljfivi, k njim iz stisk ji miga.

Ne zmisli, de dih prve sapce bóde
odnesel to, kar misli so stvaríle,
pozabi koj nesreč prestanih škode,
in ran, ki so se komej zacelile,
dokler, de smo brez dna polníli sode;
'zučé nas v starjih letih časov sile.
Zato, mladost! po tvoji temni zarji
srcé zdihválo bo mi, Bog te obvarji!

[Stanislav]

Tole bi morali ljudje kar večkrat prebrat:


Apel podobo na ogled postavi,
ker bolj resnico ljubi kakor hvalo,
zad skrit vsevprek posluša, kaj zijalo
neumno, kaj umetni od nje pravi.

Pred njo s kopiti čévljarček se ustavi;
ker ogleduje smôlec obuvalo,
jermenov méni, de ima premalo;
kar on očita, koj Apel popravi.

Ko pride drugi dan spet mož kopitni,
namest, de bi šel delj po svoji poti,
ker čevlji so pogodi, méč se loti;

zavrne ga obraznik imenitni,
in tebe z njim, kdor napačen si očitar,
rekoč: "Le čevlje sodi naj Kopitar!"

[Slavko]

Navdušen sem nad odzivnostjo v tej temi. Upam, da na Prešerna ne bomo mislili le 8. 2. ...

[Stanislav]

Slavko, ne se bat, saj je danes že 9.2!

[soncnica]

...tole sem nekoč dobila po mailu...




URŠKA

Ko je v mestu veselica,
nasmejana so vsa lica.
Godba menja se nenehno:
polka, rokenrol in tehno.
Vse se plete, vse se zvija.
Vse bolj raste evforija,
moški, ženske, stari, mladi,
vsi se imajo strašno radi.

V celem mestu eno samo
bitje zgleda kot bolano.
To je Urška, lepotica,
ki prav kislega je lica.
Bolj, ko gleda te ljudi,
bolj je jasno, da ga ni
tipa, ki bi bil dost lep,
da bi šla se z njim vrtet.

In ko se opolnoči
vse še kar brez nje vrti,
grabit jo začne obup,
kar zasliši čuden hrup.
Vse glasneje in vse bliže,
da prevpije mile viže,
ko iz temnega obzorja
vstane bleda luč motorja.

Luč počasi, kot da išče,
tava tja, kjer je plesišče,
spremlja pa jo takšen zvok,
da vse pade godcem z rok,
saj rohni in ropota,
kot iz drugega sveta,
dokler končno ne ustavi
se ob Urškini postavi.

Urško, ko ob njej parkira,
kar pretrese od nemira.
Hrup pa utihne, luč se utrne
in iz silhuete črne
vstane tip, visok, koščen,
lep kot kakšen maneken.
Ko pa še čelado sname,
zdi se, da je iz reklame.





Urška srepo bulji vanj,
kot bi bil pred njo ekran,
tip pa reče: »Živio mala,
a bi malo zaplesala?«
In, ker godba kar molči,
tipček jezno zakriči:
»Kva je, bend, a bo že kej?!
Eno hitro zaigrej!«

»Končno mene vreden tip,«
dahne Urška in čez hip
vsa v ljubezni zagori,
da ji plamen iz oči
švigne s tako energijo,
da prisotni onemijo,
češ, kako je to mogoče,
da ni tipu v ksiht nič vroče?!

Bend pa kakor nor zašpila,
da so v ognju vsa glasbila.
Saksofoni zažarijo,
iskre od činel letijo
in dim se vije iz kitar,
da se zdi, da je požar,
ko se lepi par teles
zapodi v divji ples.

Urška se v ekstazi meče,
da si skoraj zlomi pleče,
tip pa tudi ni od muh,
krepek je, čeprav je suh,
in obvlada rokenrol,
Urško dol, gor naokol
suče, Bog ga nima rad,
kot najboljši akrobat.

In ker ve, da tip je pravi,
Urška nikdar se ne ustavi,
vse dokler ne pride ura,
ko je končno konec žura.
Tákrat reče Urška zala:
»Strašno dobro sva plesala,
skoraj več ne čutim nog,
daj, zapelji me en krog.«

Tipček najprej hladno pljune
velik kos žvečilne gume
ter zakurbla, stisne plin,
Urška, ki sedi za njim,
pa ljubeče se oklene
hladne, črne in koščene
soplesalčeve postave
in že planeta v daljave.

Že popoldne se razve,
da, kjer most čez Savo gre,
neurejene so bankine,
in asfaltne izbokline
ter pretirana hitrost
bili so vzrok, da je zgrešil most.
Zvlekli so motor iz reke,
a od njiju niti obleke.

[Pauc]

Nekako me v tej temi še ni bilo.

France Prešeren velja zagotovo za slovenca z trdno hrbtenico, ki se ni prodal na Dunaj za prav vsak košček kruha. S svojimi pesmi je dvigal nacionalno zavest in dal vedeti, da je tudi Slovenec zmožen marsičesa v tistem obdobju.

Najlubša mi je zagotovo Zdravljica, ki si jo večkrat tudi na glas zapojem, saj zares dvigne tako nacionalno kot osebno zavest v meni. In ko to ljubo himno zaslišim na športnih tekmovanjih v čast zmagovalcu, postanem nadvse ponosen.

ps: pesem o povodnem možu in urški pa mi bo verjetno za vedno ostala v spominu. Grega, se morda spomniš v Zalogu, 4. razred, ko sem jst plesal Urško, Davor Šter pa povodnega moža? ;D